Deklica.
Zaprta in skrita
v škatli molčečnosti.
Brez naslova.

V celofan zavita lepotica,
za zvočno izoliranimi stenami.
Tam včasih kriči. Zaman.

Včasih znova in znova.

Tiha. Nema. Zaznamovana.
Plašno stopiclja po svetu,
upajoč, da drugi ne zapazijo madeža.
Tam, kjer nekoč bílo je srce...

In še sama ne vidi, ne ve,
da toplih izpovedi sočutja, ljubezni,
enostvano več ne zmore. Ne gre.

Dejan Živko