Nekatera jutra

se začnejo brez občutka,

da te obstoj preganja.

Lica ti požgečkajo

lasje ljubljene osebe,

ki ti med objemom

zašepeta,

kako paše, da sta danes frej.

Vzameš si jo,

ne da bi vprašal

sosede,

če jim je prezgodaj.

Odgrneš zavese,

kjer zalotiš jesen,

kako vadi Monetove poteze

na krošnjah javorjev.

Naješ se obilnega zajtrka

in že razmišljaš o kosilu,

ker vaju boš danes počastil z dostavo

iz priljubljene kitajske restavracije.

Ni časa za kuhanje,

če pa igra tvoj najljubši klub,

ki je za nameček končno v formi.

Med polčasom,

boš hitreje od Šeška 

skočil po pivo in viski,

ker pridejo na obisk najboljši prijatelji.

Si slišala,

da je takih juter precej manj kot tistih,

ki te zbudijo z občutkom

nesmisla?

Novinarka poroča,

da so ponoči v mestu

znova posilili mlado punco.

Osumljenci nosijo imena

iz dežel,

kjer pravica (ironično) nosi prevezo.

V isti sapi nadaljuje,

da se bodo znova podražila živila

in zdi se,

da je le vprašanje časa,

kdaj bodo uvedli davek na zrak.

Nekateri zahtevajo referendum

proti pravici do splava,

v Gazi je spet prekinjeno premirje,

kot da je kdaj zares obstajalo.

Države krepijo vojske,

ne pa skladov za otroke

z redkimi boleznimi.

Politiki nabirajo točke

na umrlem heroju,

ki je branil svoje.

Ubili so ga tisti,

ki so jih brez pojasnil ščitili prav

omenjeni "gospodje".

Nadaljujejo se protesti za to in ono,

štrajkajo eni in drugi,

grozijo nove bolezni,

na poti v šolo je iztiril vlak.

Mimogrede izumre še ena vrsta živali.

Zaključi z Dončičem,

ki je dodal novi triple-double.

(vsaj nekaj).

Drobtin in igric!

bi se lahko zadrla

gospodična v ekranu.

Namesto iskrenosti

nasmejana

zaželi lep večer

in lahko noč.

Si slišala,

kako strašansko na živce mi gre fraza,

kam smo prišli?

Sploh se nismo premaknili.

Morda zato premalokrat vidim

več lepote

in sem posledično depresiven.

Iz toka potegnem cinizem

v tej večni vojni črnih informacij.

Od nekdaj sem samodestruktiven,

proti šolskemu sistemu,

ki se ni spremenil od takrat,

ko se je šolal moj oče,

pa sem se boril

z dezerterstvom.

Za kazen potiskam vozičke s hrano

po pediatrični kliniki

in pazim,

da ne ruknem kakšne kemoterapije.

Iz teh kapljic srkam prepričanje,

da je treba živeti

boemsko,

kar me naredi lenega kontradiktornega egoista.

Nočna ptica,

ki preveč pije

in zapravlja.

Kar je problem,

ko služiš minimalno plačo.

Ja, strah me je,

da bi bil kot oče,

ker so geni korupcija.

Si slišala,

da znam videti premalo lepega

tudi v sebi?

Seveda nisi.

Nič od tega.

Po moji krivdi,

oprosti mi.

Preveč te imam rad,

da bi te spravil na svet.

Črni Kos