Spomin ga še vidi,
ko k zemlji se sklanja.
Ko pravi, daj pridi
in nekaj poklanja.

Gleda, kot vedno,
z nasmehom v očeh.
Oblečen je zgledno,
še kar pri močeh.

Gube globoke
kažejo čas,
žuljave roke,
njegov so okras.

Glavo najraje,
s klobukom pokrije,
za mraz in slučaje,
če dež se ulije.

Vem, da v glavi
je tisoč skrbi.
Včasih mi pravi,
kaj vse ga boli.

Spomin ga še gleda,
kot bil je nekoč.
A zdaj je, seveda,
ves svež in cvetoč.

Pri Bogu uživa
svoje plačilo.
Tam se dobiva,
ko pride vabilo.

Katarina Ambrož