Na drugi strani meje
je svet drugačen.
Drevesa so stara in velika.
Za gosposkimi pročelji se skrivajo prazne sobane osamljenih hiš,
iz katerih se le redko sliši otroški jok.

Pisane fasade oklepajo ozke ulice
in jih strašijo s sencami praznih trgovin.
V spominu vidim igrače,
turški med
in vrvež ljudi na lovu za dišečo kavo.

In ko me korak zanese proti kolodvoru
in že mislim,
da sem skoraj tam,
ulico nenadoma preseka dvorišče.
Zavem se,
da čezenj ni prehoda,
da bo treba po dolgi poti naokrog.

Na drugi strani meje,
le nekaj korakov stran,
se zdi,
da čas ni stiskaški tiran,
ampak nekdo,
ki me nežno objame in šepeta,
da bo nekoč danes le še včeraj,
jaz pa le še spomin,
skrit v cvetovih oleandra.

botermesec