vrti se dan, lebdita najini telesi
sonce potopi svoj obraz v lunino naročje
in zrak je prijetno tresoč
ko le za kratek čas se zima poigra z drevesi
sprehodiva se ob jezeru, vse do slapa
naj pustijo naju, ne smeva se ozreti
resnična sva kot dim nad mestom
tok reke, ki najine dlani izpira
še korenin imava več kot smrekov gozd
in piš vetra odmeva v deževnem zvonu
piješ iz mojih ust in srkajo moja usta nežno
vozlajo pekočo kito rožnati metulji
v zalivu, topol razdrobiva
pod najinimi podplati razgaljeni vsakdan izginja

sheeba