Pismo za gospo M.
Spoštovana gospa!
Ko ste svoje zdolgočaseno telo
tiho vlačili po Julijskih Alpah,
se vam je med tolstimi nogami
nehote sesirila studenčnica.
Vaše mišičaste sence so se (takrat davno)
mlačno povlekle čez poldne in nič ni kazalo,
da vam bo večer zagotovil dovolj vlage za sproti
in dovolj trdega otepača za naslednji dan.
Takrat ste si v lasišče zakopali nekaj srebrnih ptic
in na njih preložili vso odgovornost
za svoje oglate pedagoške besede.
Od takrat (pa vse do danes) tiho upate,
da bo nekega dne samo za vas vstal od mrtvih
gospod Koseski in nagnal nore, žgoleče paglavce
z vašega simetričnega, hlipajočega vrta.
A glejte, vašo nemoč sem začutil že tedaj,
ko ste se v beli Ljubljani naskrivaj sparili
s prvim preznojenim in rezgetajočim konjem,
ki vam je v univerzitetni knjižnici
nespretno prekrižal pot.
Od takrat se vas (žal) tudi sam izogibam!
Edini spomin, ki me morda še vendarle veže
na najino prvo in zadnjo skupno noč,
pa se mi je pravzaprav porodil tistega jutra,
ko sem na smrt pijan na Pragerskem
vpričo pobožnih vaščanov in poštarja
s svojim mesnatim, škrlatnim repom
vam v čast in zadoščenje
hropeče onečastil
električno lokomotivo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 17. 11. 2009 ob 07:11
- Prebrano 1082 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 275
- Število ocen: 8
