Snežinke spustijo se iz neba,

veselje prvega snega navda me.

Pred menoj njena podoba,

kot sončni žarek, ki objame te.

Prevzet od nje, začutim toplino,

ljubeče zrem v njene oči.

V sebi nosi milino —

moje sonce, ki prepodi sivino.

Reka počasi ziba se po strugi,

nasmejan snežak počiva na nabrežju.

Najini roki počivata, ena v drugi,

v zvezdnem odsevu, v brezbrežju.

Med tisočerimi snežinkami

sončni vzhod znova nastopi.

V meni žive najini spomini,

le ena - kot ti - se ne stopi.

Rojsović