Z roko sem telo počasi ubral,
po hribih, dolih tiho sem potoval,
po mehki koži, v senci in svetlobi,
iskal sem mir, ki spi v temni sobi.

Vsaka izboklina, krivulje sled,
je šepet dni, ko sem še bil otrok in svet;
iz gub in senc sem zgodbe spet razbral,
ki čas jih vame tiho je vtkal.

Vlažen je dih, ki v noč me povabi,
v tihoti skritih, nežne želje ohrabri;
tam srce plava, tam misel zgori,
ko s telesom duša se sprijazni.

Sence sem stisnil, breme dneva spil,
in vzdih po vzdihu, veter nov razvil;
valovi v prsih so kot pesem vstali,
ki je ne pozabiš, ko si jo prvič zavpil.

V tem plesu spoznanj sem našel milino,
objel obrise, sprejel njih toplino;
iz dna srcá, iz diha neizrečenega,
sem verjel v telo — in vase celega.

Tomaž Jevšenak