ko mačke zavijajo v pohoti
pade iz maske brezbrižnosti
v nesrečnico s steznikom in težkimi krili
ni ga da bi jih privzdignil

s črno čipko preko las kleči
med molitev se vrivajo misli
o rokah ki odpirajo zdavnaj zapečaten vhod
za njim stoka želja ženske

stisne pesti
pogoltne
kakor tudi mi odpuščamo
krikne amen
ki se kot smola izlije med stegna

božjastna prši v brezprostorje
krči stresajo zadnji zlog konca molitve

nekaj minut zatem kuha joto

nikoli nasitena

zre v fižolova zrna
kot v napete bradavice dojk
in poje le zelje
za pokoro

ko se sprašuje
zakaj mačke vekajo v pozno jesen

pi - irena p.