Težko pričakovani vikend,
zidanica, iz osmerokotnih sten,

bebavi nasmeški, pravijo si ...
da uživajo, srečelovci sanj.

V megleno jutro, ki sledi
še bolj megleni noči,
uspavani, zanohtani.

Kakor da bi opazoval prekoceansko fregato,
ki je zašla v vaško lužo, polno pupkov.

Tudi oni pridno jedo,
da jim bodo iz repkov zrasli kraki.
Saj v tem je smisel tuzemske poti, kajne?

Iz ročic in nožic bodo pognale prsi
junaške ali le nevarno tresoče
za nasprotni pol zgodbe neke zgube.

  Še vedno ne razumeš.
    Nikoli ne boš razumel.
      Saj tega se ne razume.

Doume, uzre, začuti ga čisto srce.
Moje!    Morje, morje , vesoljni ocean.
Zakaj najino?!  Ni miru in ti stalno misliš,
kot odvečna motnja, da sta dve brezmejnosti,
- leva neskončnost in še desna obsežnejša -
zgodnejša večnost in tista, ki pride kasneje.
Vedno prepozno !

Ali Bog je?  (marjetica, ljubi me, ne ljubi, otročje)
Saj vem, ampak ali me sploh tangira. Zanka ateistov.

Čisto potiho v vrtincu zvoka, ki sploh nima zvočnosti,
pa tišina prevzema pobudo, odgovor, ki se bo sprehodil
skozi prosojno Bitje (srca) vseh mojih bitij od prapoka dalje.

Večno oporekanje je šibkost drugih, meni ne more biti lastna.
Saj vem, Bog je in Boginja, njuna igra se ne bo izpela,
še več je teh Bogov in prav vsi igrajo na sitar ♬ ♪ ♫

duše kot fantje in dekleta v vmesnem svetu,
ki ga povezuje njihov posluh, navdih iz jedra.
Išči jih, išči jih ... od ondod pronicajo v svet,
če jih tu ne najdeš, jih išči tam. Ne nehaj iskati, zaboga !

Pijača (nesmrtnikov), božanski nektar, blaženost;
       -  "na zdravje" življenje polno smisla !  -
             kjer so misli naše mimobežnice.




  torej SREČA  ali  BLAŽENOST   ? 

RAjko Jerama