Bolečina je neznosna,
rana ves čas krvavi.
Le ne reci: Si ponosna,
kar ne ubije, te krepi!

Bolečina nima meje,
se kar širi in množi.
Kdo to seme v dušo seje,
da se v žalosti duši?

Bolečina me ubija,
me prebada njen skalpel.
Kaj je mir? Le iluzija?
Kdo je srečo vso mi vzel?

Bolečino svojo nosim,
kakor mrtveca grobar.
A nazadnje Njega prosim:
naj jo sprejme na oltar!

Bolečino svojo dajem,
Tebi, Možu bolečin:
Daj, da enkrat s smehljajem,
rekla ji bom le - spomin.

Katarina Ambrož