Zadihana od plesa

Marija postoji,

a Smrt jo smrtno resna

zagrabi za laktí

in reče ji osorno:

»Prevarala si me,

zdaj šla z menoj pokorno

boš v kraj večne temé,

če ne poveš pri priči,

kje se vojak krotiči?«

A ona z vso močjo

vtem pahne jo od sebe

in steče kar nesó

jo noge prestrašené

tja h gotski cerkvici,

kjer vrag je brez moči,

saj so zabranjena

mu posvečena tla.

Tja noter vstopi zdaj,

kot snop pade na pod

ter moli: O, Gospod,

če moreš, reši, daj,

oh, prizanesi mu...

A Smrt je vtem že tu

in s tal jo dvigne reče:

»Nihče mi ne uteče,

le z mano, brž, če ne ...«

Uboga jo dekle,

a le do praga, tam

zbeži spet v božji hram,

po hrastovih stopnicah

se vzpe do mesta, kjer

star mežnar vsak večer

zvoni za duše v vicah;

na vrv se obesi,

a čudo, zvon molči

in Smrt, ki rahlo ji

preseda vse že, z resnim

zdaj basom zadoni:

»Nocoj, v tej vasi, vsi

zvonovi so ob glas,

ker tak je moj ukaz,

brž, dokler je še čas!«

Matej Krevs