zbudijo se pred soncem,
vlečejo svoja telesa kot pokvarjene hladilnike
po razpokanih hodnikih časa,
obrazi izklesani iz škart cementa,
in srca, ki tiktakajo kot mokre ure.

marširajo v pisarne,
v tovarne,
v neskončna žrela strojev,
ki jih prežvečijo in izpljunejo:
z isto prazno brezbrižnostjo,
kot jo ima pijanec do ščurka
v svojem kozarcu.

gledam jih -
te gladiatorje zlajnanega vsakdana,
ki vihtijo nad urami kot z zarjavelimi sabljami,
otopeli prsti stiskajo plačilne liste,
ki komaj obvežejo rane.

vstopajo, izstopajo,
kot podgane, ki so se dogovorile
da bodo večerjale lastne repe.
in vseeno -
žvižgajo na avtobusih,
prepirajo se o nogometu,
poljubljajo otroke,
kot da zemlja ravno zdaj ne škripa z zobmi
tam za oknom.

sedim tukaj,
strmim v gnijoče jabolko na pultu,
koža se seseda v rjav nasmeh,
in se sprašujem, kako kdo sploh preživi
ta karneval klanja.

komajda se borim s prahom, ki se nabira
na robu prazne steklenice,
oni pa -
oni se borijo s prometom,
oni se borijo s šefi,
oni se borijo s tisto kričečo stvarjo - imenovano jutri.

ne razumem jih,
te svete zveri,
te osamljene prvake -
ki nosijo svoje krste na hrbtih,
a še vedno najdejo način,
da zamrmrajo pesem,
medtem ko jastrebi krožijo.

Hors