Razvežem se.
Tresočo dlan položim
na hladno, kovano kljuko,
ki je mehko zaobljena in se mi prilega.
Potisnem jo navzdol in odškrnem vrata.
Svežina pljusne v obraz,
in v pljučne mešičke.
Natrgam plašnice,
z roženice praskam prah;
počasi, da se ne ustrašim.

Naredim korak.
Pred mano se delajo
v krog zavite stopnice.
Zlizane so;
na vsaki postojim,
da umirim podplate;
gledam samo naprej.

Stopim v polkrožen prostor,
v polmrak ...
v migetajoči odsev žarkov;
v začudenje in radovednost.
Sem tukaj že bila?
Diši - ne vem po čem,
a vonj je prijeten in poglobim vdihe.
Iz sten žuborijo rdečkasti izviri,
ki pronicajo v tla.

V dlani ujamem curek.
Voda ima kovinski priokus
in mi curi po podlahti;
kot bi pogoltnila zažigalno vrvico;
za njo zareže piš,
gorim in ledenim.
Naredim še dva požirka.
Implozija, kaos;
zgoščam se do neprepoznavnosti.
Nenadoma izbruhnem.
V glas.
Odnaša me,
a tulim naprej ...
dokler ne prihaja iz mene
samo še slabotno piskanje,
ki se izteče v hlipanje.
V rokav si brišem pot
pomešano s solzami in smrklji.

Pogreznem se v molk rdečega maha;
z nogami skrčenimi k trebuhu
in rokami na prsih.

Nisem budna in ne spim;
sem samo utrip krvi.

nada pecavar