Dopoldan se nagiba,
ni več sledu o megleni preji,
ki sem jo izdihavala zjutraj.
V tem času sem navidezno prazna,
sesekljana.

Sesul si se vame,
topel, poln obljub,
prepričan, da veš, kam greš.
Rineš navzgor,
iščeš svetlobo,
pričakuješ, da te bom dvignila.

A jaz slutim,
da bodo tvoje korenine
grabile vse globlje,
se prepletale z mojimi grudami,
hlastale za soncem,
odkrivale vse drugo,
le tistega ne, kar iščeš.

Ne boš steblo.
Ne boš plod.
Ne boš razumel,
da rast ni le hrepenenje po svetlobi,
temveč sprejemanje tême,
ki te hrani.
Boš preživel?

modricvet