PARANAK VÊLI
Od daleč sem vam ga kazala,
saj vesla nisem imela
in čolna ne,
da ob čereh bi ga zvezala.
Zasidrala pred oljko.
V otočka majhen svet poslala.
A mi uspelo je
narisati v besedah,
kako tam mimo pluje kit.
Kako se koza pase.
Še z rokami tja preko mahala,
tja v smer, kjer ždi laguna,
dom mladim morskim psom
in jih varuje. Spomine.
Sonca v srca prilivàla.
Z razgledom na tunel kamnit,
podmornicam namenjen.
Prva mi je rekla – hvala, mami.
Tretja mi je rekla – še bi, mami.
Druga mi je rekla – po morju plava kit, iz vode kaže ...
Iz prve pesniške zbirke:
ENA - je ali ni nobena?
(Ženske (v) pesmi: otroku)
* navdihnjeno po resnični zgodbi
.jpg "Nada")
Nekaj prisrčnega se je zgodilo, kajne! In svi se nasmejemo pri zadnjih treh pikicah!
Res je. Simpatično je izpadlo. Smo se nasmejali.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Maša GL
- 27. 08. 2025 ob 21:02
- Prebrano 430 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 145.36