noč ga je hranila

s krvjo,

s hrustljavimi kostmi v vrečkah smeti.

smehljal se je dekletom,

njihove noge so mu dišale po grehu,

njihova grla po svobodi,

ki je nikoli ni imel.

bil je pes, ki ga je svet brcnil predaleč,

maček, ki so mu iztaknili oči

in je zato ljubil temo bolj kot sonce.

ko je rezal,

je rezal bogu obraz,

ko je dušil,

je dušil tišino,

ki jo je nosil vsak od nas.

in če ga obsojaš,

se poglej v ogledalo:

tudi ti bi ubijal,

če bi si upal priznati,

kako prazno ti bije srce.

Taras Miller