
Danes si votlo drevo,
oster pogled,
ki prereže zrak,
kamin,
ki v svoji notranjosti sproža žerjavico,
rosa na cvetlici,
odmaknjena stran od mrzlih zidov.
Z leti vse bolj ljubiš
konec poletja,
dež
in prihod sprememb.
Prepevaš besedila tišine.
Še vedno se rad opremiš s podobami.
Tvoje črke so že zaspale.
Objem pa je še vedno trden.
Človeške odvečnosti
so nekaj popolnoma imaginarnega,
saj na stenah lastne duše
zaznaš azbest,
ogorek odvržen na robnik.
Mestni vrvež te pogosto
spregleda,
obhodi.
Vsemu daš ime.
Mene si poimenoval
sin.
Minevanje - lepi stihi, a večinoma je minevanje žalostno v svoji počasnosti, ko človek počasi, počasi zaznava spremembe.
Nada! Drži. Vedno spremljamo odtekanje življenja. Preveč ga je za platno in potezo čopiča čez rob minevanja. Sprememb sem se jaz od nekdaj bal! Zelo bal! Sem se jim izmikal. Dejansko pa sem ugotovil, da so spremembe naše učiteljice. Hvaležen za vse kar se je zgodilo. Spremembe jaz vedno sprejemam na svoj način, a vedno spremembe sprejmem! Danes sem bil pri atiju na grobu od tam je izvor te pesmi. Obisk atija me pomirja, me boža, me tolaži, mi dobro dene. Ko sem pri njemu na obisku se z njim pogovarjam. On mi odgovarja na svoj način, v jeziku, ki ga razumem. Vedno ga kaj prosim.
Hvala ti! Naj bo lep večer za nas na Zemlji in za njih tam nekje. Lp
Pesem, ki zvabi v branje in je do konca prepričljiva.
Le pri verzu gre verjetno za tipkarsko napako: spošne žerjavico (sproža?).
Dodaj še vejico na koncu verza: rosa na cvetlici,
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Jernej Jager
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!