... slišal sem, da je nebo še vedno modro

hodniki se zapognejo navznoter,
kot črevesje, ki šepeta
samo sebi.

trkam po stenah –
odgovarjajo z odmevi smeha,
ki mi ne pripada.
nekje se ključ zvija v ključavnici,
a se nikoli ne obrne.

množica –
premika se kot eno samo grlo,
požira samo sebe,
izpljune čevlje, ki hodijo dalje
še dolgo potem, ko nog več ni.
stojim ob njih,
pol-senca, pol-opravičilo,
čakam, da me zamenjajo
za pohištvo.

osamljenost si zraste zobe –
ne ostre, temveč mehke,
ki grizejo robove mojega imena,
dokler se ne raztopi v kašo.
poskušam ga zgraditi nazaj z vžigalicami
in vlažnim papirjem,
a veter nenehno zvija
črke v žuželke,
ki nočejo leteti.

nekega dne sem sanjal o oknih,
odpirala so se v ogledala,
steklo je potilo obraze,
ki so mežikali neenakomerno
z mojimi.
eden je vprašal:
zakaj vztrajaš pri dihanju
v sobi, ki je bila mišljena za tišino?

zbudil sem se in se dušil z ometom.

govorica o modrini še naprej kroži tu,
duh vleče čopiče
skozi prah.
pravijo, da nebo drži samo sebe odprto,
in rana je tako bleščeča,
da uči celo kamenje
verjeti v razdaljo.
a moj strop kaplja madeže,
celine, ki se prepirajo z gravitacijo,
in vsak kapelj izčrkuje
še eno smer,
ki je ne morem ubrati.

kraj, namenjen meni –
če sploh obstaja –
je tanek,
morda le rez zraka
med dvema telesoma, ki se nikoli ne bosta dotaknila,
hodnik, ki se oži,
dokler nisem nič drugega
kot dih, stisnjen ob njegove stene.

in tako čakam.
množica še naprej šepa naprej,
njihovi koraki so nedokončan stavek.
nenehno se izgubljam
v vejicah,
prosim za piko,

ki nikoli ne pride.

Hors