Ne mine dan, da se ne bi spomnil tvojih črnih kodrov,
ki so se valovito pozibavali ob božjih izdihih.
Pospremil sem te na postajo in ti z medvedjim objemom
poskusil povedati vse, česar mi z besedami nikoli ni uspelo.

Ne mine dan, da se ne bi spomnil tvojega klica,
našla si sanjsko službo in ostajaš v Hamburgu.
Temne misli so mi butale ob sence,
kot ob skalah prelomljeni valovi v nočni ihti razjarjenega morja.
»Vesel sem zate«, sem uspel izdaviti,
čemur ne bi verjel niti pokvarjen detektor laži.
Utapljajoč v lastni sebičnosti sem si obljubil, da te prepustim preteklosti.

Leta so minevala v bridkem kolesju vsakdana,
spomini nate pa ostali trdno zasidrani v gubah hipokampusa.
Kot ura z okamenelimi kazalci, ki temu navkljub še vedno glasno tiktaka.

Nekega dne me pokliče neznana številka,
pozdravi me pojoči zven še kako znanega glasu, ki mi je nekdaj tako zvesto omamljal.
»Veš, zbolela sem …«, se zresniš. Zgodnji Alzheimer, zaslišim.
Umolknem, kot taščica s prerezanimi glasilkami.

Vse, kar sem ti vedno želel povedati, se razblini.
Kolena klecnejo, um pomrači, prvinska slabost me objame,
kot nesojena mater mrtvorojenega otroka.

Ni nama več rešitve - 
meni, priklenjenemu na spomine,
tebi, obsojeni na pozabo.

lovilec