Stopiclja z nežnimi koraki po obronkih grobega sveta,
po izprijenem reliefu, ki na dom niti spominja ne več.
S pogledom na navidezno obzorje,
ki se je še pred njenim prihodom pogreznilo samo vase.

Mama ji je govorila, da ni bilo vedno tako,
da so včasih tu bile posajene oljke.
Danes vzklije le še strah,
ki se neizbežno razbohoti v obup.

Lakoto z vso silo potiska do drobnih pet,
tu hrana ubija prav toliko kot glad.
Mukoma zapre oči, noče zagledati mame,
ki jo prosi, naj ji odpusti.

lovilec