
Spi dete, spančkaj,
nikar se ne deri,
nikar se ne joči,
in solzic ne toči.
Le spi. Mirno spi. Oh, nekaj pač sanjaj.
Materijo? Anti - Njo? Kar tisto vmes.
Si v mojem naročju,
kot sebe bi imela.
Si v mojem naročju,
in jaz ti bom pela.
Ninule nanule ajčatutajča. Že sanjaš?
Kužek, ki naklada, miži. Jaz, ki te gledam, molčim.
Ne! Ne molčim.
Zobki izraščajo,
močne boš rabil.
Zunaj prilaščajo
svet si. Pozabil
boš sebe {ne popuščaj} in vse svoje sanje
če v ID ne boš močen.
Boš z zobki zagrizel
v korake, odločen.
Ne bo te, Arhandžel
dohítel, potolkel. Te vlačil po zobkih, protezi, škrbinah.
Peri jih z belim vsaj 3x na dan. Še z nitko jekleno ostrino jim zbrusi.
Ti sanjaj si sanje.
O Jutri, ki zate
po meri naj žanje
naplete prezlate,
future današnje. On pa je Padli. Životari v globinah.
Naj kar sanja. Ali si misli, kar si pač hoče.
Ne skrbi mi, detece! Ti imaš čekane.
Iz prve pesniške zbirke:
ENA - je ali ni nobena?
(Ženske (v) pesmi: otroku)
He,
nekateri brezzobi tudi gizejo,
ne vem če angeli sploh rabijo zobe?
Res grizejo; zobati in brezzobi. To mi je bil tudi navdih za pesem: zahtevnost vzgoje, kako pripraviti otroka na "tam zunaj".
O zobatih angelih ne vem nič kaj. :-)
Sem pa Padlega uporabila za prispodobo, za tiste neprijetne situacije, ki otroka čakajo v življenju in se jim ne bo mogel izognit.
Ja, res. Skoraj namenoma nenavadna :-)
Sem želela pokukati izza okvirja.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Maša GL
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!