Vidim luč in grem za njo.
Ker ne ljubim več noči.
O, kako je to lepo lepo,
ko svetlobo zro oči!

Vidim zoro, vidim svit.
Vedno več je zdaj luči!
Svet postal je čist, umit,
od lepote se blešči.

Vidim žarke v vseh očeh,
tudi če se kdaj stemni.
Čutim srečo, slišim smeh,
luč, ki noč in dan gori.

Vidim, da se svet spreminja,
ko se človek spremeni.
To prav to me opominja:
Daj, spremeni se še ti!

Katarina Ambrož