Nihče te ne pripravi

na trenutek, ko nekdo zadnjič reče tvoje ime.

Ko ostaneš v sobi,

poln glasov,

a nobeden ni tvoj.

Ko slike še dišijo po tebi,

a roke... roke so prazne.

Življenje ni pošteno.

Ne zato, ker jemlje,

ampak ker nikoli ne pove,

kdaj bo vzelo.

Ljudje govorijo:

"imej sanje, živi polno"

a kdo ti pove,

da se jutri lahko zbudiš,

in nikogar več ne bo,

ki bi te spomnil, kdo si bil?

Zamisli si :

nekdo zdaj hodi mimo tebe,

se ti nasmehne,

in ti ne veš.

da bo to zadnjič.

Da bo ura odbila čas,

ki ga ne boš nikoli več dobil nazaj.

Ljudi izgubljamo kot listje jeseni -

počasi, po tiho,

a nenadoma je drevo golo,

in zemlja, na kateri stojiš,

hladna kot neizrečena beseda.

Zato govori.

Govori, dokler imaš glas.

Objemi, dokler imaš komu ponuditi roke.

Oprosti, tudi če boli.

Ljubi, dokler si še tukaj.

Ne misli, da imaš čas - 

ker čas nima tebe.

Nekoč bodo tvoje fotografije,

samo prah na polici,

Nekoč bo tvoje ime,

še komaj šepet.

In edino, kar bo ostalo, 

je to, kar si pustil v srcih.

Bodi nepozaben.

Ne z dejanji velikimi kot gore,

temveč z toplino v očeh,

z nežnostjo v dotiku,

z resnico v besedah.

Kajti življenje...

Življenje je krhko.

Kot milni mehurček v vetru.

In ljubezen...

Ljubezen je vse,

kar ostane, ko se svet ustavi.

Nastja Germ

nastjagerm