Sprva zaužiješ solidno porcijo besed,

da potešiš običajno lačnost,

nato jih požreš še več —

in s preostanki zdrsneš

v odmerek odvisnosti.

Potem komaj dihaš.

Plitko.

Redko.

Kot da je tudi srce poniknilo

v eno samo tiščanje.

Preobjeda sproži nujo

po predahu.

Siesti.

Odklopu.

Zalizu v lupino.

Nikoli po bruhanju,

ki ti raznese drobovje.

Vsemogoči mag ne trene,

ne pokne z ostjo.

Negibno čakaš,

čakaš, da popusti.

Čakaš, da izbruhne.

Moleduješ eruktacijo,

da izmeče polomljene zloge.

Rotiš flatulenco,

da razrahlja

napete ritme.

Dokler vse

te použite besede

kot vselej

ne implodirajo v podobe —

trzajoče podobe,

ki se zataknejo za zrkli

z vsemi izmišljenimi besi.

In se v svetlobni hitrosti

lepijo med nevrone,

rastejo v sinapse,

ki praznijo —

praznijo pljuča, trebuh,

črevesje, srce in vse —

vse do ponovne neznosnosti

lakote po besedi.

fionapanmor