Iz teme, ko pripluje

k pomolu, zdaj izriše

se bitje sloko, tuje

in vse postane tišje.

Ne sliši se več reke,

utihnil je zefir,

srhljivi molk (na veke?)

zavladal je in mir.

V tišini tej, ki stiska

ji dušo in srce,

postava zdaj pobliska

z očmi po njej molče.

In vtem ga je spoznala,

to tisti je fantom,

ki v snu ga srečevala

na poti je v svoj dom.

Nakaže ji le z glavo,

da hoče priti v vas

in ona trepetavo

izpolne mu ukaz.

Ko stopita na kopno

zastane mu korak,

zagleda kočo, okno,

ki sveti se skoz mrak.

In vpraša duh jo zviti:

»Šel tod je oni dan

ubežnik morebiti,

ki zmenek z njim imam?«

»Ne, ne!«, odvrne zbrano,

»On šel je v vas na ples...«

»No prav, tja pojdeš z mano,

da zvem, če je to res!«

Matej Krevs