Ne more se mu načuditi,

še davi bil ves nebogljen

je, fuč, a zdaj, ta fant stasiti,

stoji na nogah, zdrav ko dren!

Prijel jo je za roko, duri

odprl je in v sončni dan

sta stekla jadrno, k naturi,

na skrajni rob žitnih poljan.

Tam svet se je začenjal vlažen,

varljiv, zahrbten in sovražen,

usoden vsem, ki sred noči

zašli iz prave so poti.

In v ta moròst nenadoma

se vdrla mu je noga, aj!

da komajda jo zlagoma

dobil iz blata je nazaj.

»Joj, pazi nase, glej kod hodiš!«,

zavpila je ob tej nezgodi.

»Bojiš se zame, le čemu?«

In z glasom, šibkim od strahu,

mu dala je odgovor tih,

besede tri: »Ich liebe dich«.

Potem jo je poljubil nežno

in ustni, ki sta se združili,

sta dolgo med poljubov pili,

saj čas ljubimcem teče bežno.

Matej Krevs