Poletje stlačeno
v natrpane nahrbtnike in kovčke,
s kletvami in pregretimi žarnicami
ujeto v zavozlana črevesja
močno paraliziranih kač,
v krčih počasi se plazečih
po bitumenskih rezilih.
Samoplačniško prečiščavanje nosnic
s fiziološko raztopino
in iglično aromoterapijo.
Nedolžna otroška igra
"zemljo krast"
prerasla v brisačarsko vojno
brez zelene mize in premirja.
Narcisoidni selfiji na skalah,
s pravljično kuliso
kako žrelo obzorja pogoltne
flambiran vodikov bombon
s helijevim prelivom.
Mine kot bi skadil cigaret.
Konec je podoben
ne preveč boleči smrti
z nekaj poporodne depresije
in še enajstimi obroki kredita,
ko se Zemlja obrne
za tristošestdeset stopinj,
vrneč se na isto točko,
kjer ti je,

dehidriranemu bebcu,
natakar rešil življenje
s pred teboj postavljeno
rosno steklenico.
Žuja je zakon!

Hovk