Na avtobusni liniji življenja – za katero bi si (kot) drobci prahu pod kolesi želeli, da je neskončna premica, pa ne zmore biti niti spodobna daljica, ampak zgolj nekakšno črvivo vijugajanje skozi dimenzijo časa v izmišljenem prostranstvu vedno predrage najemniške mansardne sobice, je prav zaradi vražje matematike bistveni člen kalkulacije to, kdaj vstopiti in še toliko bolj kdaj izstopiti.

Bom bliskovito ignoriral vaš nekoliko ubog pomislek, da glede prvega sploh nimamo vpliva. Prislikajte si tisti moj dan, ko sem se zrinil na prvi avtobus, ki se je pripeljal mimo; pozabil sem že, ali je bil vnanje lepo poslikan (dodatni parameter v neznanki, ki ga lahko pustim vnemar).

“Primejduš, zakaj ravno ob osmih,” sem nekajkrat bleknil kasneje med vožnjo,” ko gredo znanja žejne mladostne figure k pouku?”

“Premakni se semkaj….ne, ne…pomakni se tja,” je nergal pomožni konduktor, kakor da sem tako zabit, da ne znam sam, odrasla oseba, umestiti svoje suhe postave v gneči.
Domnevno je bil tisti prednji del od vrat do šoferja namenjen le ženskam. Nepisano pravilo? Morda ... ob dejstvu, da kanareščine pač ne obvladam, saj je v fazi učenja že s prerosto hindujščino bilo preveč dela. Kljub temu sem vztrajal na izborjenem položaju, preobremenjen z nahrbtnikom, medtem ko je večja torba – aleluja – uspela smukniti pod bližnji sedež.

Ta ovinke sekajoča kripa ni bila niti volvo niti mercedes, temveč nekaj precej bolj miniaturnega. Navzlic temu so vse bolj natrpano “škatlo” obvladovali kar trije konduktorji. Eden pri prednjih vratih, drugi tam zadaj - tako domnevam, pogled je bil namreč oviran zaradi gneče - njun kolega pa se je neutrudno rinil med obema opisnima točkama.
Oni so bili neverjetno dobre volje. Spet ne vem, ali je to del lokalne folklore.

Med potniki so prevladovale najstnice (v šolskih uniformah), manjkale niso niti študentke. Nič ne rečem, saj so bile osebe, ne glede na spol, polne življenja, vendar sem si kljub vsemu želel, da bi na katerem izmed postajališč izstopilo vsaj nekaj teh cvetk ali kaktusov.
Sprevodnikov nasmešek se je dejansko razširil od ušesa do ušesa. Je bil dobre volje, ker bo danes spet mastno zaslužil? Precej je bilo vasi na poti do mesta, novi potniki pa so curljali kakor biserne kapljice sredi monsuna.

Šop bankovcev v levici vsakega izmed pomožnih sprevodnikov ni puščal nobenega dvoma. V jutranjih urah je bil zaslužek na tem zanikrnem avtobusu izvrsten. Verjetno je vsa trojica sanjarila, da jih čaka svetla prihodnost na turističnem avtobusu na daljših razdaljah, za nakup katerega se bo “kmalu” nabralo dovolj sredstev. Dvojni ovinek in ne edini. Glavni sprevodnik je že vedel, zakaj je bil tako židane volje, ko se je po sredini avtobusa prerival med brhkimi, ravno prav vzmetenimi telesi. Seveda to je zanj tisti dodatni razlog za nasmeh do ušes skupaj z rahlo bebavim pogledom (na prividni svet okrog sebe). Kdo bi mu lahko kratil užitek (v duši?) – to minljivost !?
Kakorkoli že, tudi meni se je kakšna mladenka, ki so ji bili tujci zanimivi predmet opazovanja, nasmehnila, s sramežljivo našobljenim ustnicami in zvedavo iskrico v očeh; izmed vseh je bila tista, katere vranje temni lasje niso bili spleteni v kito, še posebej vztrajna.
Ampak mojega nelagodja takšni potovalni utrinki niso bistveno zmanjšali. Ovinek v desno, pa še eden, nagibajoči se avtobus. Brez skrbi. Nihče ne bo padel, saj nimamo kam pasti. Prostor je preveč zatrpan, vendar na vso srečo v njem kroži dovolj zraka, saj so vrata in okna vseskozi odprta, dež pa je začasno umolknil.

Skratka, tako zvenijo prigode iz življenja “srečnih” sprevodnikov; ciklus zgodb o sardelah in čevapčičih v pločevinki.

In ko smo prispeli do zadnje postaje, sem se lahko posvetil svoji prtljagi, medtem ko se je mladenič s šopom oguljenih bankovcev v dlani muzal ob preostali dijakinji, s katero se je zapletel v igro besed.
Morda jo celo zaprosi za roko. Svojim potomcem pa bo nekoč zapustil klimatizirani avtobus v oporoki.

In v prihodnjem življenju se bo rodil nekje v Evropi, kjer bo zopet pozabil nase, da bi suženj postal. Svojega rdečega ferrarija, katerega si je potihem že tako zelo želel, vsak dan ob osmih zjutraj v prejšnjih življenjih, ko so mu šolarke v roko stisnile 20 rupij.

novi potniki
kakor biserne kapljice
smehljaj monsuna

Sam bom zagotovo dvakrat dobro premislil, ali ne bi bilo prijetneje potovati vsaj za polni obrat malega (urinega) kazalca zgodneje ali pozneje.

RAjko Jerama