Gledam goro nepoznano
in oblake tam nad njo.
V srcu mi je nekaj znano,
kaj, se spomnim pred nočjo.

V gori vidim žarek sreče,
ki oddaljen se mi zdi,
v gori vidim, kar me peče,
kar me mnogo let skeli.

V gori tej so vsa hotenja,
mojih davnih nežnih let
in vsa tista hrepenenja,
ki klicala so v svet.

Zdaj, zazrta v to goro
v sebi slišim nežen klic:
Naj odidem, še pred zoro,
naj letim na krilu ptic.

Danes sanjala bom sanje,
tiste izpred mnogih let.
Ko pogreznem se v spanje,
kot tedaj, bom srečna spet.

Katarina Ambrož