Tam sedi na klopi, sama,
v tistem parku, zraven mesta.
V duši se odvija drama;
kakor senca ji je zvesta.

Tukaj srečala je tebe,
ki si plamen v njej prižgal.
S tem je izgubila sebe,
saj si s čustvi se igral.

Zdaj sedi na klopi sama,
s strtim srcem, z mrtvo dušo.
Morda zgleda, da je dama,
a je bolj: mrtvak pod rušo.

Tukaj v parku čaka nate,
če morda le prideš mimo.
Pod pepelom namreč zate,
še kar snuje novo rimo.

Katarina Ambrož