Ne morem se premakniti nikamor. V pižami stojim na vrhu Snežnika. Vsaj zdi se mi, da je Snežnik. Iz megle dežuje, nekje v daljavi bobni grom. Ko megla postane za trenutek bolj svetla, nekdo reče: »Bliska se tudi.« Ne moremo nikamor, stojimo tam, izpostavljeni, mokri, majhni. Nepomembni in nemočni. Vsi na istem, a vsak s svojim strahom, ki mu preprečuje premik in krade besede.

nezavilhelm