Marsikaj ni bilo zame, ne v tem življenju. In ta odsotnost je strašna. Še danes me večkrat boksne v trebuh, piči v lopatico in mi prisoli klofuto. Nadležna je kot roj podrepnih muh, ki ždi nekje na tleh in čaka na svojo priložnost. Dolgo sem ji posvečala pozornost, zdelo se je, da se samo krepi, raste, množi, dokler me ni popolnoma pomendrala, da nisem mogla dihati, da sem imela občutek, da me nekaj preganja, nekaj, podobnega pajku. Gromu. Nečemu v megli. Čemurkoli pač. Obvladovala me je. Podpisovala sem svojo kapitulacijo. Večkrat. Sedela na robu balkona in zrla v daljavo. Si naredila koktejl, tak, ki bi še vola ubil. Ampak nikoli nisem naredila koraka v prazno.

nezavilhelm