Tvoje naročje prihajam,
osamljen, prestrašen otrok.
Tvoji ljubezni predajam
strah,
ki postaja zlovešč in globok.

V Tvoje roke izročam
vse svoje najgloblje skrbi.
Tebi, Gospod priporočam,
tisto,
kar v meni nenehno drhti.

V Tvoje srce se zatekam,
saj Ti me res ljubiš; edini.
Me primeš, ko se opotekam,
objameš,
ko znajdem se sam v bolečini.

V Tvojo Ljubezen verjamem,
verujem, da boš me uslišal.
V veri svoj križ zdaj objamem,
zaupam,
da prošenj nisi preslišal.

Katarina Ambrož