Ob reki še stoji opečna hiša,

pri mizi stol, pa klop iz hrastovine

in "Bohkov kot" in druge dragotine.

In v steno je vklesana zidna niša.

V tej niši je karafa iz kristala.

Vsa krhka, plava, s srebrom okovana,

je kot odsev lastnice iz Murana -

prelepe Rose; tu je domovala.

In kadar šla je Rosa v katedralo

(tako vzgojila jo je njena mama),

je v božjem hramu tiho završalo,

ko vanj vstopila je ta tuja dama.

In župniku v očeh je zaigralo,

saj k maši vedno je hodila sama.

GENI

S soneti temi ne zanikam genov.

Ker daljni sem potomec lepe Rose,

le rad razumel njune bi odnose -

razumel žar zaljubljenih refrenov.

Saj vedel je, da se ne sme grešiti

(in knjige so; v njih liste nisem vpisan,

na nek način tako sem jaz izbrisan).

Da ljubi jo močno, je moral skriti.

Ker bil je pesnik, čustev ni obvladal,

na glavo skočil je v globoko jamo,

pa ni trpel, ko je v pogubo padal -

saj sama Milost dala mu je damo.

Prevzet od nje, je le sonete skladal,

ko skupaj sta skakljala skoz' to dramo.

KORENINE

Ponižno gledam zdaj to staro hišo,

ker čutim njeno močno energijo.

Prisotnost duš, ki v zraku še lebdijo

in gladim to karafo in to nišo.

In pred očmi, v mrtvaškem plesu vrsta,

kot v cerkvici v Hrastovljah se pomika.

Groteskna in grozljiva je replika,

ki hodi vse do groba - prav od krsta.

Drhtim, ko dednost širi korenine

in moč preteklosti me vase vpija.

Kot na kolovratu sem kepa gline;

v posmrtni prt zavita energija ...

Ko zlomim se, takrat urok me mine

in popusti ta nora impresija.

KIP

Da rešim se bremena pradavnine,

otresem s sebe, kot z obleke lepe,

še zadnje dvome, vse namige slepe.

Ne več ujetnik, grem iz te graščine!

Nemir, ki bil do zdaj je moj sopotnik,

kar čutim, da za mano zaostaja,

zadihan je, saj sapa mu pohaja.

Pred vrati čaka Sonce, moj dobrotnik.

Še zadnjič se ozrem na Benečanko,

ki nad portalom v kamnu zdaj domuje.

Jo v marmor je posadil mož iz nuje,

saj hotel je pokazat jo, kristjanko.

Da družba bi ljubila jo, sprejela -

Gospo, ki se v skrivnosti je odela.

SPOZNANJE

Med lepi, valoviti svet pripete,

opevam zdaj te kraje moje rodne.

Vzneseno opazujem trte godne,

pomirjen, srečen, kot brezskrbno dete.

In znan obraz se v sanjah mi poraja.

V razkošje las skrivnostno me ovija,

mehkoba usten k mojim se privija -

kot že nekoč, želim - naj traja, traja ...

Dovolj sem si zadal že bolečine.

Saj nisem hotel nekdaj res verjeti,

da čas na vatle meri vse dolžine,

pusti pa mi v presojo le drobtine.

Raztresenih, ne morem več prijeti

in v nič sprhnelih, tudi ne prešteti.

triglav