BENEČANKA
Ob reki še stoji opečna hiša,
pri mizi stol, pa klop iz hrastovine
in "Bohkov kot" in druge dragotine.
In v steno je vklesana zidna niša.
V tej niši je karafa iz kristala.
Vsa krhka, plava, s srebrom okovana,
je kot odsev lastnice iz Murana -
prelepe Rose; tu je domovala.
In kadar šla je Rosa v katedralo
(tako vzgojila jo je njena mama),
je v božjem hramu tiho završalo,
ko vanj vstopila je ta tuja dama.
In župniku v očeh je zaigralo,
saj k maši vedno je hodila sama.
GENI
S soneti temi ne zanikam genov.
Ker daljni sem potomec lepe Rose,
le rad razumel njune bi odnose -
razumel žar zaljubljenih refrenov.
Saj vedel je, da se ne sme grešiti
(in knjige so; v njih liste nisem vpisan,
na nek način tako sem jaz izbrisan).
Da ljubi jo močno, je moral skriti.
Ker bil je pesnik, čustev ni obvladal,
na glavo skočil je v globoko jamo,
pa ni trpel, ko je v pogubo padal -
saj sama Milost dala mu je damo.
Prevzet od nje, je le sonete skladal,
ko skupaj sta skakljala skoz' to dramo.
KORENINE
Ponižno gledam zdaj to staro hišo,
ker čutim njeno močno energijo.
Prisotnost duš, ki v zraku še lebdijo
in gladim to karafo in to nišo.
In pred očmi, v mrtvaškem plesu vrsta,
kot v cerkvici v Hrastovljah se pomika.
Groteskna in grozljiva je replika,
ki hodi vse do groba - prav od krsta.
Drhtim, ko dednost širi korenine
in moč preteklosti me vase vpija.
Kot na kolovratu sem kepa gline;
v posmrtni prt zavita energija ...
Ko zlomim se, takrat urok me mine
in popusti ta nora impresija.
KIP
Da rešim se bremena pradavnine,
otresem s sebe, kot z obleke lepe,
še zadnje dvome, vse namige slepe.
Ne več ujetnik, grem iz te graščine!
Nemir, ki bil do zdaj je moj sopotnik,
kar čutim, da za mano zaostaja,
zadihan je, saj sapa mu pohaja.
Pred vrati čaka Sonce, moj dobrotnik.
Še zadnjič se ozrem na Benečanko,
ki nad portalom v kamnu zdaj domuje.
Jo v marmor je posadil mož iz nuje,
saj hotel je pokazat jo, kristjanko.
Da družba bi ljubila jo, sprejela -
Gospo, ki se v skrivnosti je odela.
SPOZNANJE
Med lepi, valoviti svet pripete,
opevam zdaj te kraje moje rodne.
Vzneseno opazujem trte godne,
pomirjen, srečen, kot brezskrbno dete.
In znan obraz se v sanjah mi poraja.
V razkošje las skrivnostno me ovija,
mehkoba usten k mojim se privija -
kot že nekoč, želim - naj traja, traja ...
Dovolj sem si zadal že bolečine.
Saj nisem hotel nekdaj res verjeti,
da čas na vatle meri vse dolžine,
pusti pa mi v presojo le drobtine.
Raztresenih, ne morem več prijeti
in v nič sprhnelih, tudi ne prešteti.
Hvala, za vaše prijetne dotike, spoštovani:
Svit
Lidija
Faeq
Tolminka in
Ronja
Lep dan vam želim, Marija
Marija, čestitke. Kar vživel sem se v Benečanko, kot potomec, v ta krasen splet petih sonetov, ki prepleta zgodbe preteklosti s sedanjim časom in zdi se mi, da sedanji čas zavida preteklemu.
Lp, Caki
Dragi Caki. Vesela sem, da te je pesnitev navdušila.
Hvala za branje in komentar.
Idejo sem dobila ob gledanju neke reportaže, o tradiciji klesanja kamenih izdelkov v zaledju Primorske in predvsem na Krasu.
Lep dan ti želim, Marija
Draga Marija,
moj globok poklon. Gladko kot med teče tvoj sonet. In zgodba Benečanke doda baladni srh.
lepo bodi
lovrenka
Hvala Lovrenka, vesela sem tvojega komentarja.
Bodi dobro,
Marija
In v steno vklesana je zidna niša.
In v steno je vklesana zidna niša.
(metrika)
Draga Lidija,
metriko sem popravila
pri KIPu sem v tercinah spremenila slov. sporna verza z novima in malo premešal vrstni red.
Pri GENu pa še nimam ideje
M
Tako, popravila tudi prve 4. verze v GENih. Upam, da v redu?
Ja, odlično.
( Uredila sem še per malenkosti glede ločil.)
Čestitke!
LpLidija
Čestitke, poetesa Marija!
Trud je rodil odličen rezultat.
LP, mcv
Hvala, hvala vama, urednica Lidija
in spoštovana Poetinja Alenka, za spodbudna komentarja, ki dasta avtorju polet (*_*)
Lep dan vama želim!
Marija
Bravo za pesem poletja po izbiri bralcev!!! Čestitam!
Vredna večkratnega branja. Čestitam!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: triglav
- 24. 07. 2025 ob 09:37
- Prebrano 1514 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 540.07