peter je delal v tovarni vijakov.

vlačil je noč čez hrbet kot polomljen plašč,

za minimalca, za kredit, za molk.

vsako jutro so mu odvili še en košček mesa,

vsak večer je pil cenejše pivo

in se smejal, da ga ne bi razneslo.

potem so mu rekli, da mora verjeti.

v zastavo. v vodjo. v red.

peter je prikimal, ker mu je crknil avto,

in kdor nima prevoza, nima jezika.

v petek je nekdo v kantini rekel,

da je svoboda samo beseda v ustih mrtvih.

peter je spil še en kozarec.

naslednji teden je prodal ledvico.

da je kupil sinu telefon, da je sin lahko tiho.

na televiziji so kazali vojno,

na ulici so kazali popuste,

v petrovem trebuhu je krulil dolg.

v glavi mu je rasla rana, ki ni imela imena.

ko je nekoč zaspal na tekočem traku,

je sanjal, da teče skozi polje,

goli krvavi človek brez glave,

in vse ograje so bile iz pudra in strahu.

zjutraj so mu odbili tri dni plače

zaradi malomarnosti.

ponoči je peter razbil okno,

zlezel ven in začel hodit.

brez cilja, brez zemljevida, brez molitve.

pravijo, da so ga našli pri reki,

brez denarnice, brez čevljev,

z nasmehom, ki je dišal po svobodi.

pravijo, da je bil nor.

pravijo, da je bil mrtev.

ampak reko še vedno slišijo,

kako šepeta:

ne vsak si upa proč.

Taras Miller