"Ne vem" je bil njen odgovor,
ko vprašal sem jo ali me je kdaj ljubila.
Vsa drhteča v jok je bruhnila.
Nisem jo tolažil.
V mislih sem jo označil za vlačugo.
Z besedami je polnila mojo žalost,

zavajala z rdečimi oblekami.

Dajala rabljene objeme, v pohlepu rojene.
Odprl sem ji svoj svet,
bila je moj zlomljen cvet.
Da bi bila pomlad, sem si želel,
ona pa je hotela zimski hlad.
"Ne vem" besede so me prebudile,
odkrile so njeno pravo barvo.
K drugemu ljubimcu naj gre,
v mojem svetu bivati več ne sme.

Iris Ivanuša