Preden so okoli jagodičevja zrasli zidovi,

so postala vsa živa bitja

ljudje,

ki so

pozabil(i)a lagati.

Lepo je,
ko skrijejo besede in zvoke za jezike.

Lase na tilnikih nosijo spete v svitke.
Z nežnimi obrazi,
modrimi očmi
ter tiarami na glavah
so videti kot pravi
princi
in
princese.

Vsemu se želijo spretno izmakniti.

Drug pred drugim bi se najraje slekli zgolj s poljubi.

Prestopali na mestu.

Preslišali krike v puščavah.

S toplim vetrom si posušili obraze.

Prisluškovali zvokom kaplj,
ki polzijo po oknih.

Istočasno si na krake pripeli velike rdeče mašne.

Med prsti,
znotraj nežne vsebine podkožja
raziskovali
nove prostore,
ki bi jih vodili pod gladine, 

kjer se vse izmije,

kjer je vse zavrženo,

odležano,

pozabljeno,

kjer je že vse povlečeno,

kjer vse upada,

kakor oseka

in z njo zadnji krajec

pred svitom ...

Vem,

vse bi ...

vse bi ...

lahko bilo ...

drugače ....

Jernej Jager