“Soba Brez Oken”
odšla si, kot cigareta dogori -
počasi,
potem pa kar naenkrat
nič.
postelja se ni skrčila,
a stene so se,
prekleto,
zožale.
tvoja stran se še vedno ugrezne,
kot da duh tvoje hrbtenice
ne zna
pozabiti name.
zdaj pijem
ne da bi se spominjal
ne da bi pozabil
ampak da zapolnim obliko tebe
z nečim, kar peče
manj kot tišina.
rekli so, da je ljubezen svoboda,
a verige ne zvenijo
tako sladko.
bila si najmehkejša kletka,
v katero sem se splazil,
in zdaj hodim naokrog
s kostmi iz rešetk.
hodim naokrog.
tudi smejim se.
ljudje me zamenjajo
za nekoga,
ki ve, kaj počne.
a nihče ne vidi
mokrine stopinj,
ki jih puščam
v vsakem prostoru -
temne luže,
v katere še vedno krvaviš
iz globljega kraja,
o katerih nihče
noče vprašati.
ne vprašajo,
ker nočejo vedeti,
da tišina
ni mir -
ampak
prekleti krik
s prerezanim grlom.
in morda sem zdaj svoboden.
morda je to to.
odklenjena vrata
v hiši,
kamor se nihče
nikoli
noče
vrniti.
Za sabo puščam eno obdobje, polne muk od neuslišane ljubezni, in naj bo tale žalosten ljubaven poem nekakšen zaključek: za samega zase.
Hvala, cenim komentar tako vešče mojstrice besede :).
Tišina - krik s prerezanim grlom! (v tole gre vsa naracija pesmi).
Bravo.
LpL
Dobra. Intenzivna. Polna. Pesem, ki jo napiše koncentrirana bolečina.
Mrož: drži. Ampak tud ko nehaš, še zmeraj boli :).
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Hors
- 20. 07. 2025 ob 20:03
- Prebrano 455 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 229.91