Včasih se vprašam
kaj zdajle počneš?
Se v veri zanašam,
da okno odstreš,
pogledaš dol name,
me primeš čez rame,
in tiho poveš:

»Veš, tu kjer sem zdaj,
zares so nebesa!
Ne bo me nazaj,
ker nimam telesa,
a vedno sem z vami,
saj, v resnici med nami,
je (le) tanka zavesa.«

Včasih pokaži
kar sicer verjamem
in naj me tolaži,
da lažje dojamem,
tvoj znak, sporočilo,
dotik in bodrilo.
Naj v snu te objamem.

Katarina Ambrož