Veter obrača liste, vse do neba. 

S svojim dahom jim daje življenje, 

premika njih veje s smehom sveta. 

Kot da žgečka jim njihov vsakdan, 

prinaša veselje, zavetje in iz vseh koncev sveta. 

Včasih zapiha z juga, sredi oceana, 

ter konča izlet na listu mojega drevesa. 

Lahko se ga dotaknem, mu prisluhnem, 

saj nosi besede ljudi, izgubljenih milj daleč vstran.  

Z vetrom vse pride, vse odide. 

Včasih za trenutek obstane, se umiri. 

Svet nam prinaša, ga sidra na dlani, 

a niti ne vemo, da isti dih si delimo. 

Isti veter vonjamo in iste pesmi pišemo. 

Prepih življenja, je nikoli prekinjen tok nas 

izza vseh kotičkov istega sna. 

Življenja, ki spi v vetru in se prebudi 

na listu jutranjem. 

Barby