V pogledu je grenkoba,
za solzami, Bog ve kaj.
In tako bo vse do groba,
če živiš na pol skrivaj.

Tiho skrivaš svoje rane,
kot da ni nikomur mar.
Kaj v resnici ti ostane,
če sam sebi si ječar?

Res, ne beži v samoto,
saj kar skrivaš, bolj boli.
In ne misli, da v sramoto
je vse to, kar v duši tli.

Tu sem, zate, reci meni,
pusti težo na prostost!
Svojo dušo razbremeni;
jaz bom čuvala skrivnost.

Katarina Ambrož