Večer je že. Za dne

štrik žulje ji pekoče

odtisnil je v roké.

Marija v kotu koče

ob soju sveče si

sezuva čevlje, ki

so blatni od zemljé.

Do postelje zdaj gre,

da si obleko sleče,

skrojeno kar iz vreče.

Nocoj gre zgodaj spat,

utrudil jo je splav,

saj več kot dvajsetkrat

je šla čez Ilmenau.

Zdaj rabi spanec, mir.

Kar čuje skozi dver

udarec po kovini,

po gongu tam čez reko-

znak, da nékdo hoče preko ...

Moj Bog ti, troedini,

ne bo še konec tlake?

Stori se ji inako.

Le tiho, tiho zdaj,

morda je v stiski kdo

in rabi te hudo.

Marija k reki gre, ni kaj!

Na splavu je sedaj.

Težko, težko, težko

za njeno je telo

zdaj vsak nov potegljaj.

Še bolj pa v duši ji

tesno je, ker mrači

se naglo, lune ni ...

Prišla je na drug breg -

nikogar, vsepovsod

molči narava, Bog;

to traja celi vek.

Obrne se nazaj,

prav v tistem pa jo jek,

klic: Hilfe! (na pomoč),

prestraši na vso moč.

Zagleda se tja v gaj,

kjer čula je odjek,

oprezno stopi v mrak,

na trd, kamniti tlak,

v srhljivi hlad cipres

in vidi, joj, pa res,

tam v travi z glavo vznak

ranjen leži vojak...

Matej Krevs