ko gre ženska,
gre tudi pes.
vrata se zaprejo
kot hladen gobec,
brez laježa zatem.

posoda se kopiči.
tla dobijo dlako.
zrak diši
le še
po meni.

zjutraj je pela.
pes se ji je vrtel okoli nog
kot neumen mali mesec:
čakal je, da sonce
spusti drobtine.

zdaj - tišina.
takšna, ki ne mine.
takšna, ki gleda.

še vedno nastavim skledo,
jo napolnim z vodo
iz navade.
neumno.
nihče ne pije.

povodec visi
kot zanka
ki je ne bi uporabil -
a se je dotaknem
ob slabem dnevu.

zdaj hodim sam .
ni več šap,
ki bi praskale po vratih.
ni repa,
ki bi tolkel po pohištvu.

videl sem jo enkrat
pri reki;
roka globoko
v drugem plašču.
pes
je še vedno šepal.

videl me je
in obstal.
uho mu je trznilo.
potem
je pogledal stran.

psi so pošteni.
ne lažejo
ne igrajo.
ne smejijo se,
če ni res.

ni pritekel k meni.
to
je bolelo bolj kot slovo.

šel sem domov.
postelja je bila prevelika.
vedno je bila,
a zdaj
je bilo očitno.

našel sem eno izmed njegovih kosti
pod kavčem.
oglodano.
na drobce.

sedel sem z njo.
ure mogoče.
s kostjo.
ne kavčem.
oba sta škripala,
a le eden si je zapomnil.

manj sanjam zdaj.
ali več -
a le o vratih,
ki se ne odprejo.

govorim stenam.
ne ker bi bil nor,
ampak ker poslušajo.

odnesla je toplino.
on je odnesel hrup.

kar ostane
ni smrt.
je počasnejše od tega.
diha.
čaka.

in včasih,
ko veter pihne
skozi hodnik,
se mi zazdi,
da slišim ropotanje ovratnice.

a ni nič.
le jaz.
le jaz
in skleda -
še vedno polna.

Hors