
Ob jezeru je koča,
nizka, ne velika,
češnja se cvetoča
strehe ji dotika.
Vrata so zaprta,
včasih luč gori,
okna so zastrta;
le kdo tam živi?
Vem, da notri biva
meni Nepoznani.
Vse se mi odkriva,
kot so božji plani.
Nekaj me tja vleče,
nekaj pa me bega:
Jezero šumeče
tam do koče sega.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!