V zarji s ščebetanjem

grizljam tišino,

ki je brez okusa.

Pretegujem se na strehi zidanice -

ne ve še, da se vrata letos ne bodo več odprla.

Z racami polžarim v travi,

ki diši po nedolžnosti rose.

Z dolgimi ušesi

zarišem cikcak po asfaltu.

Gotovo ne veš, da maham s krili  več kot enajst tisočkrat v minuti.

Poženem se v dir in rezget razseka vročino.

Sesam - a ne prah.

V klopčič zvita grejem strupe.

Z mahajočim repom vabim mrko mimoidočo,

da se nasmehnejo sence.

Svetlikam se med travami in navdušenimi vzkliki.

Nestrpno regljam v vdolbini bobovca.

Teliček se nerodno prisesa na moje nabreklo vime.

Skovik preskoči v nelagodje in se zaprede v drob

samotnega sprehajalca.

Ne sprašuj me,

če kaj pogrešam.

Ne razmišljam o zlobi in  gledanju vstran,

ne jezim se na vreme in krivice,

ne upam in ne hrepenim,

ne sovražim in ne ljubim.

Grem iz  diha v dih,

iz noči v dan -

v nepoznano lahkotnost

zasidrano v trenutek.

nada pecavar