Brez slabe poteze,

brez samopretveze,

neporažen in izgubiš,

osovražen, ker si slediš

in ker sam svojo luč imaš,

saj sam in v temi se bojiš,

zato, da vidiš svojo pot,

sam galaktično goriš.

...

Pride človeku čas,

ko vse bo prav naredil,

taktično, strateško realno,

mojstersko in moralno idealno,

zvozil bo dobro, da se bolje ne da

in bo izgubil, kot da zmage ne pozna.

Obstaja zanka, ki je v življenjih potujoča

in zveže nas v bitko, ko zmaga ni mogoča.

Ne pomaga šesti čut, močna pamet navzoča,

niti zbrati prav trenutek, ne volja res peroča,

če dobro smo planirali, neznanke skalkulirali,

konstante vse podali, eventuelnosti poznali,

zaprli vsa vprašanja, poznali vmesna stanja,

brez reakcije narobe in znali stisnit’ zobe.

Vedeli kdaj ignorirati kaj in kdaj blefirati,

kdaj zapreti vrata in kdaj jih odpirati

in kdaj kaj pogledati po drugi plati,

ko najboljša izbira, nič je izbirati.

Znati znanje sveta ne pomaga,

takrat ko ni mogoča zmaga,

to le vsili nam spoznanje,

da sveta volja bo vesolja,

ni smisla s plimo se borit,

še predaja ni nič bolja,

je pa čas, se za naučit,

kako kot zmagovalec,

neporažen izgubit.

...

Ko karkoli narediš in vseeno izgubiš,

takrat se naučiš, da kontrolo izpustiš,

ki jo držimo, ker se neznanega bojimo.

Lahko se sebi posvetiš in si ego umoriš,

upanje se utopi, ni brez upanja skrbi,

ne kaj bilo je in zakaj tako je zdaj,

niti kaj še bo in če bo in kdaj.

Biti tu, ni ravno pekel,

niti približno raj.

...

Tako sem jaz izgubil, čeprav sem vse storil,

tudi vse naredil sem prav in vse bi ponovil,

če se ponovno bi rodil in bi bil še enkrat živ.

Ko situacija veleva, da se na dnu pristane,

upor le prispeva, ti mostove vse požgane.

...

Tako sem jaz izgubil, zato me ni več strah,

iz prahu sem plamen, enkrat spet bom prah.

Z. Peperko