Prispela sem na vrh

in se zvalila

v osvetljeno kočo,

ki so jo na novo zgradili.

Segajoč po zraku

sem obsedela in se zazrla predse:

Dve drevesi,

ki sta v jeseni s sebe spustili vse svoje liste,

sta ponujali prijateljsko oporo dvema klopcama,

vsako drevo je bilo odgovorno za svojo klop.

Naprej od tega pojava

pogled seže po dolini, 

na mariborske stavbe,

v katerih so v temi poznega,

bližajoč se zimi,

večera,

bivale luči,

ki so naznanjale življenja nas,

nas,

katerih so se luči v srcih mogoče že ugasnile,

ali pa se šele prižigajo.

Nina Vinšek