Pod Pas
Na uvajanje sem prejel devetnajstletnega Gvatemalca,
ker sem edini med zaposlenimi,
ki zna angleško.
Ni problema,
saj dobim kar pet evrov tedenskega dodatka.
Rubio je priden fant,
ki rad razlaga o boksu,
ki ga trenira.
Naivno sanjari o nerealnih življenjskih ciljih,
ki mu jih borba v tej službi ne bo omogočila doseči.
Zaenkrat se klinču realnosti z nasmeškom uspešno izmika kot Ali.
Ne razume,
pa ne zato,
ker ne zna slovensko,
da se proti aperkatom in krošejem življenja ne naučiš braniti v ringu.
Za nekaj takega je potrebno še veliko sparingov s samim seboj.
Toda pred njim je
še dvanajst dolgih rund
in držim pesti,
da dobi vsaj katero izmed njih.
Z nokautom tako ali tako končamo vsi.
Tudi Ali.
Danes se je izpovedal o nadležnem občutku,
ki ga tolče pod pas,
kljub temu,
da ima punco,
živi v boljših pogojih kot prej
in da je tu hitro našel prijatelje.
Občutku, da nekaj čaka.
A ne ve, kaj.
Spominja me na nekoga,
ki ga je pri njegovih letih prvič doletel enak udarec.
Še vedno ni dočakal ...
Morda zato z njim delam v rokavicah.
Ko stopim v ring zgrešenih idej
in si nataknem rokavice borbenih mnenj
sem z udarci plemenitih veščin tepen.
(Verz iz moje pesmi MILO ZA DRAGO)
.jpg "Nada")
Nekdo vedno čaka. Če ne drugega, ta ki je priča vsega, skriti opazovalec, v želji biti spoznan. Zavoljo namena, da majhnost postane neskončnost.
Tako torej čaka, človek, ki ne ve, kaj čaka, hkrati ko učitelj-duhovni vodnik, čaka trenutek nujnosti prepoznanja.
Ja, življenje je zares z eno besedo - čakalnica.
lp RA.j
Svit lepo!
Nada, držimo pesti!
Rajko se povsem strinjam s tabo :))
Lp, Nejc
vedno smo lahko dobri trenerji, tudi če sami nismo bili zmagovalci.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 02. 07. 2025 ob 15:03
- Prebrano 468 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 261.08